Življenje danes postaja vse bolj kompleksno in od sodobnega človeka zahteva visoke zmožnosti prilagajanja na spremembe, odpornost na vsakodnevni stres, umetnost medsebojnega komuniciranja in ustvarjanja kvalitetnih odnosov … Vseh teh spretnosti ne osvojimo le z mentalno kapaciteto, ampak predvsem z razumevanjem notranje telesne, čustvene in doživljajske razsežnosti.

 

Da si lahko ustvarimo kvalitetno življenje, moramo dobro poznati svoje čustvene odzive na različne življenjske situacije in odnose ter se zavedati, v kaj verjamemo in katerim notranjim prepričanjem želimo slediti v svojem življenju. Če imamo dober stik s svojim intuitivnim vedenjem in zaupamo notranji modrosti, so naše odločitve in delovanje veliko bolj v skladu s tem, kar INTUITIVNO ČUTIMO, da je dobro za nas.

 

Psihoterapija kot znanost in praktična veda je strokovna pomoč, ki jo poiščemo, ko se znajdemo v psihičnih, čustvenih ali psihosomatskih težavah in stiskah; to se zgodi, ko izgubimo notranjo orientacijo in stik s seboj. Kot otroci ta stik običajno premoremo; z vzgojo, odraščanjem v različnih težavnih okoliščinah (npr. travmatska doživetja, zanemarjanje in neupoštevanje s strani pomembnih odraslih, prekomerno razvajanje, pomanjkanje kontrole in usmerjanja, prevelik poudarek na »razumu« in zanemarjanje čustvenega doživljanja, pogosti konflikti in agresivno vedenje odraslih, ob katerih odraščamo itn.) pa ta stik oslabi ali celo popolnoma usahne.

 

KAJ POMENI ZDRAVLJENJE V PSIHOTERAPIJI

 

Bistvo psihoterapevtovega dela je pomagati klientu, da razvije svoj »zavestni JAZ«. Z naraščajočim zavedanjem kompleksnosti svojega doživljanja, energetskih vzorcev vedenj in odzivanj, ki nas obvladujejo, pridobimo svobodo, da se odločamo sebi v prid ter v skladu s svojimi najglobljimi potrebami in usmeritvami. V vsakem posamezniku so lastnosti in vidiki osebnosti, s katerimi smo domači ter se z njimi zlahka identificiramo, prav tako pa v nas obstajajo deli osebnosti, ki smo jih zanemarili, odtujili ali pa celo pozabili, da sploh obstajajo.

 

»Stari Grki so spoštovali in častili vse bogove. Kdor ni slavil in upošteval kateregakoli boga ali boginje, je pri njem padal v nemilost. Podobno se dogaja z našimi odtujenimi deli osebnosti. Če jih ne upoštevamo in jih zavračamo, se obrnejo proti nam v obliki psihosomatskih bolezni, občutka praznine, depresije, izbruhov besa, konfliktov …« Prosti povzetek iz knjige Embracing Our Selves.

 

Poglavitno sredstvo pomoči je dober, zaupljiv in korekten terapevtski odnos, ki nastane med klientom in terapevtom. Terapevtov odnos do klienta je nekoliko podoben funkcioniranju »dovolj dobrega starša«. Terapevt je oseba s svojo lastno terapevtsko izkušnjo, ki dobro pozna notranje duševne in duhovne procese. Za dober terapevtski odnos je pomembno, da je terapevt zmožen iskreno, empatično in z ljubečo naklonjenostjo pomagati klientu skozi blodnjak njegove lastne duševnosti. Pri tem seveda uporablja svoje strokovno znanje, metode in tehnike psihoterapevtskega pristopa (te se razlikujejo glede na izbrano psihoterapevtsko modaliteto, v kateri se je terapevt izobraževal) in širše »metateoretsko« ozadje, kamor spadajo tudi vrednote, prepričanja, etičnost, duhovnost, vera …

 

Sprememba je možna v kateremkoli obdobju človekovega življenja, za psihoterapevtski proces ni starostnih omejitev. Seveda pa je potrebna resna odločitev in pripravljenost za delo. V osnovi je to enkraten, kreativen proces, ki ga sooblikujete skupaj s terapevtom.

 

 

Terapevt je zavezan Kodeksu etičnih načel v socialnem varstvu, Kodeksu psihoterapevtov in Kodeksu poklicne etike svoje stroke. Prav tako je zavezan k stalnemu strokovnemu izobraževanju in redni superviziji dela.