Psihoterapija otrok in mladostnikov po modelu integrativne terapije zajema raznolike tehnike in metode z namenom pomagati otrokom in mladostnikom, ki imajo čustvene, vedenjske, psihosomatske težave ali težave s samopodobo oziroma so doživeli travmatičen dogodek. To je pet večjih sklopov, ki jih težko ločujemo, pogosto se namreč izkaže, da se prepletajo (npr. zaradi čustveni težav pride do motenj hranjenja in posledično do težav s samopodobo). Prav tako je mogoče, da različni otroci ali mladostniki na isto situacijo odreagirajo povsem na drugačen način, eni z bolečinami v trebuhu, drugi z vedenjskimi težavami, tretji zopet s samopoškodovanjem. Kako bo potekalo delo z otrokom, je odvisno od problemov, s katerimi se otrok (in s tem tudi njegova bližnja okolica) sooča, od njegove zgodovine, starosti, njegovega življenjskega in socialnega okolja, sposobnosti sodelovanja v terapiji in od pripravljenosti obeh staršev na sodelovanje. Poleg pogovora so igra, risanje, oblikovanje, igra vlog … nepogrešljivi v psihoterapiji otrok in mladostnikov.

 

VEDENJSKE TEŽAVE

Od vseh zgoraj naštetih težav so najlažje prepoznavne prav vedenjske težave, ki se največkrat kažejo v konfliktu z okolico (starši, sorojenci, širše socialno okolje – šola, družba). Pritisk na starše prihaja iz dveh strani – od otroka in iz okolice. Starši, kakor tudi otrok so izčrpani, njihov vsakdan pa je videti kot neskončen boj z mlini na veter.

 

ČUSTVENE TEŽAVE

Čustvene težave otroka so lahko odkrite in hitro vidne (lahko tudi v obliki vedenjskih težav – npr. agresije), lahko pa so težko opazne – prikrite in kot take nemoteče za okolico, kot npr. samopoškodovanje, motnje hranjenja, psihosomatske težave (glavoboli, bolečine v trebuh, driska …) Prikrite oblike v začetni fazi pogosto ostanejo neopažene.

 

PSIHOSOMATSKE TEŽAVE

Tovrstne težave se pojavijo, ko »telo odgovori« na notranjo stisko. Precej pogoste so bolečine v trebuhu, prebavne težave, glavoboli, ponovno lulanje/kakanje v posteljo ali v hlače, grizenje nohtov … V določenih primerih je težave lahko povezati z nekim dogodkom (npr. začetek šolanja, ločitev staršev …), včasih pa je vzrok na ven težko viden in prepoznaven.

  

TEŽAVE S SAMOPODOBO

Tovrstne težave se lahko kažejo v dveh skrajnostih – v umiku in strahu, ali v nastopaštvu kot kompenzaciji za primanjkljaj na nekem drugem področju. V prvem primeru govorimo o slabi socialni mreži. Otrok nima pravih prijateljev in se počuti zapuščenega. Kot posledica osamljenosti lahko začne pridobivati »prijatelje« na neustrezen način – s podkupovanjem, z neprimernim vedenjem (igranje dvornega norčka ipd.).V drugem primeru se otrok čuti nesposobnega na nekem področju (pogosto je to šola) in svojo samopodobo dviguje na drugih področjih. Ta področja so lahko povsem pozitivna in sprejemljiva (npr. šport, glasba), lahko pa nosijo negativen predznak in imajo kot taka tudi negativen vpliv na otrokov razvoj (npr. nastopaštvo, kraja ipd.).

  

TRAVMATIČNI DOGODKI

To so dogodki, ki so prizadeli otroka in njegovo integriteto. Lahko so dogodki, ki so se zgodili neposredno otroku ali mladostniku (npr. nesreča, zloraba), lahko pa so se zgodili v njegovem ožjem okolju in tako bistveno spremenili njegov način bivanja npr. ločitev staršev, smrt bližnjega, lahko tudi prihod novega člana v družino.