(alkohol, droge, seks, hazardiranje, motnje hranjenja…), kjer prizadeta oseba navidez nima več svobodne izbire ali bo posegla po neki psihoaktivni snovi oz. vedenjskemu manevru ali ne, enostavno ne more več uravnavati in kontrolirati svojega vedenja, temveč ima občutek notranje (ali zunanje) prisile. Odtegnitev snovi, vedenjskega manevra ali potencialna izguba odnosa ima za posledico »abstinenčno ali odtegnitveno reakcijo – soočenje z bazičnim eksistencialnim strahom in duševno ter telesno bolečino. V primeru partnerstva to izgleda približno tako, da partnerja vztrajata v medsebojnem odnosu kljub temu, da enemu ali obema, skupno življenje ne prinaša nobenega zadovoljstva, temveč večne prepire, izkoriščanje drug drugega, izsiljevanje, manipuliranje, dostikrat tudi fizično ali čustveno nasilje. Drug drugega hočeta »prisiliti« da bi se partner obnašal tako, kot on/ona želi, in si s tem zagotoviti »dobro« počutje.
V normalnem odnosu lahko oba partnerja uresničujeta svoje želje, potrebe in življenjsko poslanstvo, se med seboj sproti usklajujeta, dogovarjata, rešujeta dileme in konflikte in sta enakovredno udeležena v dolžnostih, ki jih prinaša skupno življenje – urejanje doma, vzgoja otrok, skrb za materialno, čustveno in duhovno blagostanje… V takem odnosu sta si partnerja medsebojno naklonjena, se spoštujeta in upoštevata.